PLANINA PODVEŽAK - KOROŠICA - PETKOVE NJIVE
VEŽICA - 1965m
- Severni raz IV / III 165m
VRŠIČI - 1980m
- Preložnikova V- / III - IV 110m
- Mimo votline IV / III 100m
Tradicionalni tabor Pipa miru, ki jo letos spet organizira Žiga Oražem, je bila prestavljena na konec septembra.
Letos sem lahko kot mlajši tečajnik smeri že plazal samostojno. Za navezo se zmenim z Ivanom. V petek pozno popoldne se dobim z Ivanom in Klemnom s katerima si delimo nekaj opreme in šotor. Ivan je poskrbel za večino hrane, ki smo jo kuhali za kosilo.
Z zelo težkimi nahrbtniki se do Petkovih njiv odpravimo s planine Podvežak. Po začtnih parih klancih se pot potem zložno vzpenja in spušča proti našemu cilju, zato težki nahrbtniki niso bili prevelika težava. Ko že v temi prispemo do pogorišča koče na Korošici tam nalijemo dve kantici vode in se počasi spuščamo proti našemu tradicionalnemu prostoru kjer postavimo šotore. Petkove njive so tudi tabor za tečajnike, da jih lahko alpinisti peljejo plezat v stene Vršičov, Lučkega dedca in Vežice. Tečjnikov je bilo veliko kakor tudi pripravnikov medtem, ko je bil klasični manjko alpinistov in inštruktorjev.
V petek zvečer se je družilo ob ognju, do kar precej pozne ure. Nekaj tečajnikov je noč zaključilo precej pestro in so bili naslednji dan, kar malo utrujeni.
V soboto zjutraj nas na šotoru pozdravi žled in da vedeti, da bo skala, ki je v vseh stenah ta čas v senci precej mrzla. Z Ivanom se napakirava in počasi kreneva proti steni Vežice. Tam si je Ivan izbral smer Severni raz. Po kratkem dostopu do pod stene opaziva, da zna biti smer precej krušljiva in po prvem raztežaju se to predvidevanje tudi potrdi. Definitivno najbolj krušljiva smer v moji sicer kratki alpinistični karieri. Celo nekaj kratkih delov štirice je bilo čisto podrtih. Smer je po vodniku dolga 170m, vendar sva ugotovila, da sva plezala več kot 200m. V smeri sva bila precej počasna, ker je bila previdnost nujna.
Po izstopu kreneva proti grapam po katerih sestopiš vendar nisva našla prave. Nekaj časa še iščeva in srečava Klemna R. in dva tečajnika, ki so plezali v okolici in tudi sestopali. Klemen se odloči za svojo traso sestopa medtem, ko sva midva zabila dva klina in se po grapi ob vrvi spustila, do pod stene. Plan je bila še Preložnikova smer vendar zaradi pomanjkanja časa in dejstva, da noben ni imel s seboj čelke plan prestaviva na naslednji dan. Sestopiva nazaj do šotorov in si skuhava standardne makarone. Zvečer se spet zberemo ob ognju in načrtujemo podvige za naslednji dan. Tokratno nočno rajanje ni trajalo tako dolgo, kot prejšnji večer. Vreme naslednji dan ni bilo veliko boljše tako, da v stenah spet pričakujemo mraz. Z Ivanom se še pred vsemi odpraviva proti vstopu v Preložnikovo smer in začneva plezati. Po začetnem raztežaju mene začne obupno zebsti v noge, ker nisem imel s seboj pravih hlač. No kljub mrazu smer lepo plezava, do zadnjega raztežaja, ki ponudi lep navpičen detajl po malih oprimkih v precej kompaktni skali. Ivan lepo potegne čez in že sva v izstopnem rušju Vršičev. Na vrhu v zavetrju pomalicava in se odločiva, da se podava še v smer Mimo okna katero sem jaz plezal že lansko leto. Pod steno srečava Žiga kateri ima s seboj dva tečajnika in nama "podturi" še tačajnico Majo. Nama seveda družba ni bila odveč in skupaj se pripravimo za plezanje. Prvo polovico pleza v vodstvu Ivan, drugo polovico, ki je tudi precej lepša pa prepusti vodstvo meni. Smer je lepa in v vseh štiricah ponudi precej dobro skalo in je v težjih delih lepo opremljena. Maja je sicer imela nekaj težav v smeri ampak vseeno lepo plezala. Na vrhu naredimo obvezen selfi naveze in v močnem vetru popspravimo opremo. Sledi še strm sestop nazaj proti šotorom.
Po povratku se je vreme že pecej poslabšalo in bilo je jasno, da bo začelo deževati. Pomagam še Iavnu in Klemnu pospraviti šotor potem pa se odpravim proti bivši koči na Korošici, kjer me čaka Mojca. Pri koči je že padal dež in hitro se odpraviva proti Planini Podvežak.
Ni komentarjev:
Objavite komentar