The way to the TOP

nedelja, 5. julij 2015

MANGART - 2679m

Po Italijanski smeri gor in dol...

Na Mangart sem se že nekaj časa vračal a nikoli res prišel nazaj. Z zavidljivo višino pade na peto mesto naših gora. Bil pa je to moj prvi dvatisočak nasploh. To je gora ki ponuja kratek vzpon zaradi visokega izhodišča na Mangartskem sedlu in je zaradi tega tudi masovno obiskana.
Tokrat se na pot odpraviva skupaj z mojo boljšo polovico Katjo. Po dveh urah vožnje se okoli šeste ure znajdeva na Mangartskem sedlu. Ker je bila ura dovolj zgodnja je bilo na poti še zelo malo ljudi in tudi temperature niso bile previsoke, kar je omogočalo udoben vzpon. Kmalu mimo črede ovac prideva do razpotja Italijanske in Slovenske smeri. Izbereva si Italijansko smer in nadaljujeva proti vrhu. Pot se vzpne po malo bolj strmem pobočju kjer nama je v pomoč tudi jeklenica. Malo pod vrhom Mangarta zaslišiva oglašanje belk, ki so se sprehajale po pobočju nad nama. Ker spet s seboj nisem imel zoom objektiva sem se jim poizkusil malo bolj približati, vendar so se kmalu odmaknile. Počasi nadaljujeva proti vrhu kjer je sicer malo pihalo vendar nič posebnega. Ker sem sendviče pozabil v avtu sva malicala samo sadje. Po kake pol ure sproščanja na vrhu se začneva spuščati nazaj po poti vzpona. Velike gneče bolj proti vrhu še ni bilo, kar pa se je hitro spremenilo nekje na polovici poti kjer so se nama približevale prave procesije. Ker vzpon na vrh traja le kaki dve uri se zanj odloči precej več ljudi kot za druge gore podobne zahtevnosti in višine. Kljub temu, da Italijanska pot na vrh ni tehnično zahtevna, vseeno gre za visokogorje kjer te hitro preseneti vremenska sprememba. Ljudje v supergah, tudi tistih za hojo po mestu, so tukaj nekaj normalnega. Ko pa vidiš mlajše dekle v zgornjem delu kopalk in najkrajših kratkih hlačah kot je to možno, se pa že res vprašaš, če živiš na pravem planetu. Preden se odpraviva proti dolini se ustaviva še pri koči, kjer še nekaj časa poležavava in nato kreneva proti domu.

JUTRANJI POGLED PROTI VRHU