MANGART - 2679m

Po Italijanski smeri gor in dol...

Na Mangart sem se že nekaj časa vračal a nikoli res prišel nazaj. Z zavidljivo višino pade na peto mesto naših gora. Bil pa je to moj prvi dvatisočak nasploh. To je gora ki ponuja kratek vzpon zaradi visokega izhodišča na Mangartskem sedlu in je zaradi tega tudi masovno obiskana.
Tokrat se na pot odpraviva skupaj z mojo boljšo polovico Katjo. Po dveh urah vožnje se okoli šeste ure znajdeva na Mangartskem sedlu. Ker je bila ura dovolj zgodnja je bilo na poti še zelo malo ljudi in tudi temperature niso bile previsoke, kar je omogočalo udoben vzpon. Kmalu mimo črede ovac prideva do razpotja Italijanske in Slovenske smeri. Izbereva si Italijansko smer in nadaljujeva proti vrhu. Pot se vzpne po malo bolj strmem pobočju kjer nama je v pomoč tudi jeklenica. Malo pod vrhom Mangarta zaslišiva oglašanje belk, ki so se sprehajale po pobočju nad nama. Ker spet s seboj nisem imel zoom objektiva sem se jim poizkusil malo bolj približati, vendar so se kmalu odmaknile. Počasi nadaljujeva proti vrhu kjer je sicer malo pihalo vendar nič posebnega. Ker sem sendviče pozabil v avtu sva malicala samo sadje. Po kake pol ure sproščanja na vrhu se začneva spuščati nazaj po poti vzpona. Velike gneče bolj proti vrhu še ni bilo, kar pa se je hitro spremenilo nekje na polovici poti kjer so se nama približevale prave procesije. Ker vzpon na vrh traja le kaki dve uri se zanj odloči precej več ljudi kot za druge gore podobne zahtevnosti in višine. Kljub temu, da Italijanska pot na vrh ni tehnično zahtevna, vseeno gre za visokogorje kjer te hitro preseneti vremenska sprememba. Ljudje v supergah, tudi tistih za hojo po mestu, so tukaj nekaj normalnega. Ko pa vidiš mlajše dekle v zgornjem delu kopalk in najkrajših kratkih hlačah kot je to možno, se pa že res vprašaš, če živiš na pravem planetu. Preden se odpraviva proti dolini se ustaviva še pri koči, kjer še nekaj časa poležavava in nato kreneva proti domu.

JUTRANJI POGLED PROTI VRHU

BELKA

JALOVEC IN TRIGLAV V OZADJU

VRH MANGARTA

MIDVA NA VRHU

POGLED NA MANGARTSKO SEDLO

VRŠNI DEL MANGARTA - SESTOP

SESTOP

OB 10IH ZJUTRAJ ŽE PRECEJ GNEČE

FERATA "VIA ITALIANA"

KOČA NA SEDLU

OKREPČILO PRI KOČI

VOŽNJA V DOLINO

GRINTOVEC 2558m...

NOČNI VZPON - 4.7.2015
V koncu (01:00) - Kokrško sedlo (02:30) - Grintovec (04:30)

Prejšnji vikend sem lahko samo od daleč gledal hribe, ker zaradi službenih obveznosti nisem mogel nikamor. Zato sem bil zelo zadovoljen, ker so za ta vikend napovedovali lepo vreme. Kar težko sem se odločil za turo, ker jih je toliko še na "lagarju". Ker se mi je zaluštala lažja pot in ker so bile napovedane visoke temperature se odločim za nočni vzpon na kralja Kamniško Savinjskih Alp - Grintovec. Nekako sem še računal na spust proti Mlinarskemu sedlu in naprej proti Skuti vendar sem se kasneje premislil.
Ob pol noči, po štirih urah spanca mi zazvoni budilka in resno sem pomislil, da se je na hitro znebim skozi odprto okno. Vendarle se spravim pokonci in se odpravim iz Ljubljane proti Kamniku. Na izhodišče pri tovorni žičnici sem prispel ob enih zjutraj. Takoj po izstopu iz avta opazim, da je zunaj nenormalno vroče in soparno. Po kakih petnajstih minutah vzpona sem že pomislil, če sem slučajno majico vzel namesto iz omare iz pralnega stroja...
Prva ura vzpona je bila zaradi sopare nenormalno naporna, sploh pa mi je pot na Kokrško sedlo ena izmed najmanj priljubljenih. Malo pod sedlom se tempretaure in vlažnost zraka precej izboljšata. Pri koči si vzamem malo bolj konkreten počitek in potem počasi nadaljujem naprej. Od sedla naprej je občasno vidljivost zmanjšala megla, ki pa ni bila tako gosta, da z čelno svetilko ne bi našel poti in markacij. Pot čez streho Grintovca se mi podnevi nenormalno vleče in jo ponavadi izberem samo pozimi ali za sestop, tokrat je bil občutek na poti precej boljši in sama pot mi je lepo in hitro minila. Občasno se je nad mano razkadilo in čez oblake je posvetila polna luna, ki je vidljivost tako izboljšala, da se je dalo hoditi tudi brez čelne svetilke. Po treh urah in pol pridem na vrh še z malo rezerve pred sončnim vzhodom. Kmalu so se mi pridružili še štirje planinci katere sem prehitel malo pred Kokrškim sedlom. Na vrhu malo podebatiramo in se tam kljub močnemu vetru zadržimo kar nekaj časa. Prijazno mi ponudijo porcijo Haribo bonbonov jaz pa jih v zameno poslikam:) 
Ker mi je nenaspanost in jutranja sopara vzela praktično vso energijo, ki sem jo danes imel se za pot proti Mlinarskemu sedlu nisem odločil in sestopil nazaj do Kokrškega sedla po poti vzpona. Tudi vreme na vrhu še ni izgledalo najbolj obetavno vendar se je ob prihodu na Kokrško sedlo močno popravilo in verjetno so vsi, ki sem jih srečeval ob sestopu, danes dosegli svoj cilj.

MALO POD VRHOM

ŠE MALO DO VZHODA

KOČNI V OBJEMU MEGLE

SONCE ŽE NA OBZORJU

RES SO LEP TRIO - DOLGI HRBET, ŠTRUCA IN SKUTA

KLJUB VETRU SE MI NE MUDI NIKAMOR

KALŠKI GREBEN IN KALŠKA GORA

VRH GRINTOVCA

POGLED PROTI KOKRŠKEMU SEDLU OB SESTOPU

ŠE ADIJO MU REČEM - KOT VEDNO V LEPEM VREMENU KO GA ZAPUSTIM

COJZOVA KOČA NA KOKRŠKEM SEDLU

Mala Mojstrovka - 2332m

Iz Vršiča po Hanzovi poti in sestop po južni poti...

11.6.2015

Na Malo Mojstrovko je nadelana ena lepših "ferat" v Slovenskih gorah. Ker je vzpon relativno kratek, se odločim da jo obiščem danes po službi.
Ob pol štirih se odpravim iz Ljubljane proti Vršiču, po kaki uri vožnje sem na cilju. Ob prihodu je bilo vreme lepo in zato se odpravim proti cilju. Po pol ure hoje se znajdem pred vstopom v plezalni del Hanzove poti. Tukaj se opremim z čelado in samovarovalnim kompletom. Na začetku je še malo snega katerega je potrebno prečit vendar ne predstavlja večje ovire. Po krajšem počitku začnem z vzponom proti vrhu. Pot je zelo dobro nadelana in varovana. Varovala so sicer stara in malo zarjavela, vendar niso tako slaba da bi podvomil v njihovo sigurnost. Pot pa verjetno tudi obnavljajo ker sem opazil ob poti par kolutov novih jeklenic, ki čakajo na menjavo. Kmalu se znajdem na delu kjer jeklenice ni več in pot proti vrhu vodi po razčlenjenem skalovju. Tukaj je pot lepo označena in samo napredovanje ni pretežko, nekajkrat se pot malo bolj postavi pokonci, vendar nič hujšega.
Na vrhu sem bil v uri in pol in tukaj me tudi pričaka poslabšanje vremena. Na vrhu naredim par slik in pospravim samovarovalni komplet v nahrbtnik in začnem s sestopom. Sestopil sem po lažji južni poti nazaj proti Vršiču. Po slabi uri sem spet nazaj na Vršiču, vmes je parkrat nad Prisankom malo zagrmelo vendar sem med sestopom ostal suh.
Zelo lepa pot na lep vrh v Julijskih Alpah. Pot pa sicer ni bila tako zahtevna kot sem pričakoval in gledal po slikah, je pa vsekakor zelo zabavna in zanimiva. Ni pa primerna za ljudi z vrtoglavico ker je na momente precej izpostavljena.

VSTOP V ZAVAROVANO POT

POGLED PROTI SLEMENOVI ŠPICI

NAD PRVIM DELOM POTI

NA NEKATERIH DELIH PRECEJ IZPOSTAVLJENO

POČITEK MED POTJO

PAVZA ZA PAR FOTK IN POČITEK

TUKAJ SE KONČAJO JEKLENICE

NA VRHU

SESTOP PO JUŽNI POTI

TRIGLAV - 2864m

Iz Krme, do Kredarice in na vrh...

6.6.2015

Ker je bilo za ta vikend napovedano zelo lepo vreme tudi v gorah, se odločim, da naredim malo daljšo in zahtevnejšo turo. Odločim se za Triglav, ker tam naj še nebi bilo prevelike gneče. Snežišča, ki so še ostala, tam ne bodo več dolgo in promet na našega očaka se bo hitro povečal.
Zaradi napovedane precejšne vročine se na pot odpravim precej zgodaj. Ob drugi uri zjutraj je že zazvonila budilka, po 15 minutah sem že zajtrkoval med potjo po avtocesti proti Gorenjski. Malo pred pol četrto uro zjutraj sem krenil iz parkirišča na koncu ceste v dolini Krme. Nekaj časa sem hodil v soju čelne svetilke, malo pred kočo Prgarco pa me dohiti sončni vzhod. Sama pot je lepo sledljiva, lahka in neproblematična. Kmalu se znajdem na kalvariji kjer me pričakajo prve snežne zaplate. Tukaj je treba prečiti nekaj snežišč, ki pa ne zahtevajo zimske opreme. Kmalu pridem do križišča kjer se odcepi pot k planinski koči Planika. Tukaj zavijem desno proti Triglavskemu domu in nadaljujem pot. Po dobrih treh urah se znajdem pred kočo, kjer si vzamem kake pol ure odmora za malico in počitek pred vzponom na vrh. Tukaj tudi malo preverim kako je z snegom na poti in ugotovim, da brez snežišč sigurno ne bo šlo do vrha. Za vzpon zimske opreme nisem potreboval imel pa sem jo s seboj. Na nekaj točkah sem se tudi varoval z samovarovalnim kompletom. Snežišč na poti je še kar nekaj vendar sta samo dva pri katerih je malo večja izpostavljenost in je treba it čez zelo previdno. Ko sem se vzpenjal je bilo na poti proti vrhu samo nekaj pohodnikov s katerimi smo se tudi srečali na vrhu. Pot od Kredarice do vrha mi je vzela eno uro. Na vrhu ni bilo preveč vetrovno zato sem se tam zadržal kar nekaj časa. Na vrhu naredim še nekaj slik in počasi začnem s sestopom. Na grebenu med Malim Triglavom in Triglavom naletim na večjo skupino Slovaških turistov, kar me glede na razmere precej preseneti saj pot še ni čisto kopna. Sestop mi ni povzročal večjih težav in kmalu sem pri prečki kjer se nahaja zadnje snežišče katerega moram prečit. Iz previdnosti sem si tukaj pomagal z cepinom saj je bil tako spust precej lažji. Sestop mi je zaradi čakanja Slovaških turistov vzel več kot eno uro. Pri domu na Kredarici pomalicam, kar mi je še ostalo in se tam zadržim kako uro saj je bilo vreme fantastično in me ni vleklo domov. Pred odhodom v dolino se vzpnem še na vrh Kredarice kateri se nahaja nekaj minut stran od same koče. 

Če povzamem vse skupaj lahko rečem, da sem na turi pričakoval manj ljudi in malo več snega katerega je pa letos res malo.

KALVARIJA

SNEŽIŠČA NA KALVARIJI

PRVI POGLED NA TRIGLAV

POGLED NA POT

KREDARICA

NAD VSTOPOM V POT 

PREČKA

SNEŽIŠČE NA POTI 

SNEG NA GREBENU

MALO POD VRHOM

MALO ZOPRNO SNEŽIŠČE

ALJAŽEV STOLP NA VRHU

POGLED V VRATA

OSTANKI OPASTI

ŠE ENA Z VRHA

Vrtača - 2180m, Palec - 2026m 
                           & Zelenjak - 2024m

Dom na Zelenici - Palec - Zelenjak - Vrtača - Dom na Zelenici 
(30.5.2015)

Danes sta bila v prvem planu vzpona na Palec in Zelenjak, ki se nahajata nad zelenico. Vpon naj ne bi trajal dlje od treh ur to pa zato, ker so bile za popoldne napovedane plohe. No kasneje sem se po sestopu iz Palca in Zelenjaka odločil, da se vzpnem še na vrtačo, ker se je vreme lepo obdržalo.
Na prelaz Ljubelj sem prispel že malo pred peto uro zjutraj. Po začetnem vzponu po smučišču in transportno reševalni cesti sem bil v slabi uri pred domom na Zelenici. Od tu nadaljujem po poti proti Vrtači, ampak le kakih 15 minut potem pa na križišču zavijem desno navzgor proti suhem ruševju. Tukaj je hoja nekaj časa malo zoprna zaradi gostega rušja, od tu naprej pa tudi ni več markacij. Pot se malo vzpne nato pa parkrat spusti in spet vzpne. Kmalu pridem do melišča na desni strani doline po katerem nadaljujem proti Žlebu. Tukaj je na poti še nekaj snega, ki pa ni bil problematičen za napredovanje. Nekaj se ga da obhodit so pa tudi globoke stopinje zato tukaj ni bilo potrebe po zimski opremi, če pa bi bilo pomrznjeno bi pa bile potrebne dereze in cepin. Po slabih dveh urah sem pri Žlebu. Tukaj se malo odpočijem in naredim par slik ter pustim pohodne palice. Tukaj se odločim, da se najprej vzpnem na Palec, ki je na desni strani Žleba. Pot se kmalu postavi precej pokonci in kmalu pridem do delno izpostavljene grape, ki jo je prekrival sneg. Sneg je bil mehak in kar globok, dereze tukaj nebi prišle v poštev, sem pa za prečenje uporabil cepin. No po kakih 20 minutah prispem na vrh Palca, kjer se malo odpočijem nato pa se spustim nazaj do Žleba. Tukaj potem prečim po melišču in snežiščih celotno pobočje Zelenjaka. Ob koncu stene se pokaže neoznačena steza kateri sledim proti vrhu. Pot je kar zahtevna in krušljiva, je pa Zelenjak od melišča naprej popolnoma kopen in zimska oprema ni potrebna. Zelenjak ima dva vrhova katera povezuje kratki precej ozek in zračen greben. Po krajšem počitku prečim še ta greben in se potem vrnem po poti vzpona nazaj do melišč. No med sestopom nazaj proti markirani poti za Vrtačo se odločim, da se povzpnem še nanjo. Ura je bila šele osem zjutraj, vreme pa je bilo idealno čeprav sem vedel, da verjetno ne bo več dolgo. Začetni del poti na Vrtačo je precej položen saj preči celotno pobočje Vrtače nato pa se obrne na desno navzgor. Tukaj se še najde kako snežišče naprej proti vrhu pa jih je še veliko. Na nobenem delu nisem potreboval zimske opreme, ker ni bilo nevarnosti zdrsa, sneg pa je bil že zelo razmočen in že bolj podoben vodi:). Pot po zaključku vzpenjanja navzgor preide na precej dolg greben na katerem večino časa vidiš cepin kateri se nahaja na glavnem vrhu Vrtače. Pot je potekala brez težav le močno sonce je precej pobiralo energijo. Po kakih desetih minutah na vrhu pa že opazim prve oblake, ki so se začeli vlečti skupaj. Spakiram vse lepo v nahrbtnik in začnem sestopati. Ob prihodu na travnike malo pred kočo na Zelenici pogledam nazaj proti Vrtači katera je že bila zavita v meglo, začelo pa je tudi malo rositi vendar le za kakih par minut. Pri domu se malo odpočijem od napornega sestopa in potem nadaljujem nazaj proti parkirišču na prelazu Ljubelj kjer sem imel parkiran avto.

PRI DOMU NA ZELENICI - POGLED PROTI BEGUNJŠČICI

POGLED PROTI VSEM TREM CILJEM

POGLED NAZAJ NA BEGUNJŠČICO

ŽLEB

POT N PALEC

SNEG V GRAPI - POTREBEN CEPIN

VRH PALCA

POGLED NA VRTAČO IN NJENO Y GRAPO

NAZAJ PRI ŽLEBU IN POGLED NA ZELENJAK

ZAČETEK POTI NA ZELENJAK

KAR ZAHTEVNA POT

POGLED IZ POTI NAVZDOL

VRH ZELENJAKA






















ZANIMIV GREBEN MED VRHOVOMA ZELENJAKA

ŽE NA POTI PROTI VRTAČI

NA GREBENU VRTAČE

NA GREBENU ŠE KAR PRECEJ SNEGA

CEPIN NA VRHU VRTAČE

VRH VRTAČE

PO SESTOPU ŽE PRECEJ SLABO VREME