SKUTA 2532m     26 & 27.8.2016

RAVENSKA KOČNA - FERATA ČEŠKA KOČA - MLINARSKO SEDLO - DOLGI HRBET 2473m - SKUTA - ŠTRUCA 2457m - BIVAK POD GRINTOVCEM - KOKRŠKO SEDLO - KAMNIŠKA BISTRICA

Ker je bil napovedan zelo lep vikend sem hotel opravit malo boljšo turo v visokogorje. Najprej sem se obotavljal po dolomitih vendar bi bilo s časom preveč na kratko in se zato odločim za domače Kamniško Savinjske Alpe.
Ker še nisem bil na Skuti se odločim za slednjo, da pa vzpona ne opravim po najlažji in najkrajši poti se odločim, da se odpravim na Jezersko stran in pot začnem tam in najprej do koče po ferati.

JEZERSKO OD ZGORAJ





















V petek dopoldne pokličem na Češko kočo in si uredim rezervacijo ležišča za zvečer. Po službi na hitro spakiram in se spravim skupaj, nato pa me boljša polovica Katja odpelje na Jezersko. Ker me je čakal relativno kratek vzpon samo do Češke koče se odločim, da le tega opravim po eni najtežjih (po mojem mnenju najtežji) poti v naših gorah - imenuje se "ferata" Češka koča katere pobudnik je bil Davo Karničar.

Poti tega kova so v Sloveniji relativno nova ideja. Starejša od te je Gonžarjeva peč medtem, ko je nova nastala na hrib Grančišče v mojstarni katere idejni vodja je bil gorski vodnik Mitja Šorn.
Poanta teh poti je to, da za razliko od navadnih ferat v gorah le te ne vodijo po najlažjih prehodih ampak so namenoma narejene, da je vzpon težji in velikokrat so stopi minimalni. Tukaj tudi ni v pomoč nobene skobe ali klina zato je ferata v nekaj delih res zelo zahtevna. Pot tudi zahteva nekaj več opreme. Nujno potreben je samovarovalni komplet, čelada in primerna obutev, ne škodi pa tudi kaka plezalna zanka v primeru, da je treba med vzponom počivati na jeklenici v zahtevneših delih.

V mojem primeru je bila ferata še malo težja zaradi spolzkih skal in precej težkega nahrbtnika. Začetek ferate je čisto vertikalen in le tega preplezam brez problemov medtem, ko sem imel v nadaljevanju v previsu nekaj težav z utrujenostjo rok in sem moral narediti malo daljšo pavzo, da so roke malo "prišle k sebi". Lepo se navežem z zanko za klin in lepo "previsim" nekaj minut v pasu. Za pot sem potreboval slabi dve uri za kar se moram zahvalit težkemu nahrbtniku in pošihtni utrujenosti.

Ob prihodu do Češke koče ugotovim, da sploh ni nikakršne gužve in da spanec po vsej verjetnosti ne bo moteč.

Po počitku pred kočo si privoščim večerjo in uredim ležišče čisto na vrhu koče kjer bom prespal.

Naslednje jutro vstanem kake pol ure prepozno in krenem proti Mlinarskemu sedlu. Takoj na začetku prehitim nekaj pohodnikov in v zmernem tempu nadaljujem, do vstopa v severno steno med Dolgim hrbtom in Grintovcem kjer poteka zavarovana pot na Mlinarsko sedlo. Med opremljanjem z čelado in SVKjom me dohiti sotrpin s katerim potem skupaj nadaljujeva proti Mlinarskemu sedlu. Pot je lepa in izpostavljena in ponuja zelo uživaško hojo po poličkah. Nekje na sredini poti naletiva na manjšo skupino mlajših kozorogov kateri so se pridno razgibavali.

Po dveh urah hoje od Češke koče prideva na Mlinarsko sedlo kjer na hitro nekaj pojeva. Tukaj se tudi dokončno odločiva za vzpon na Skuto kajti malo sem kolebal še o lepem grebenu, ki vodi na sosednji Grintovec. 

Pot čez Dolgi hrbet velja za eno težjih in bolj izpostavljenih v KSA in zato nisem točno vedel kaj pričakovat in sem si tudi tukaj namestil samovarovalni komplet. Sama pot se je sicer izkazala za izpostavljeno in zahtevno vendar po mojem mnenju tu ni potrebe po samovarovanju saj je jeklenic dokaj malo. Pot pa mi je bila ena lepših v moji gorniški karieri.

Sicer, ko od daleč pogledaš greben Dolgega hrbta in naprej proti Skuti zadeva zgleda precej resno ampak pot vedno najde lepe in čisto normalne prehode in je zelo uživaška. Za grebenom pot po levi strani obide Štruco in tukaj se odločiva, da kar nadaljujeva naprej proti Skuti. Pot po grebenu postane zelo enostavna in se po krajšem spustu le še vzpne po kratkem melišču do vrha Skute. Na vrhu je bilo že precej pohodnikov in začuda nobenih turistov. Se že občuti, da gre poletje k koncu. Na vrhu pomalicam se malo pogovorim z ostalimi in naredim nekaj slik. Tukaj se tudi poslovim od sotrpina s katerim sva do sem skupaj hodila, ker za sestop uporabiva drugačne poti. 

Ker sem imel urejen prevoz v Kamniški bistrici za sestop uporabim lažjo pot med vrhom Štruce in Dolgega hrbta med potjo pa skočim še do nekaj minut oddaljenega vrha Štruce kateri je moj 39 dvotisočak. Po povratku iz Štruce srečam Klavdijo s katero sva že na vrhu izmenjala nekaj besed in potem skupaj sestopiva proti bivaku pod Grintovcem.

  Tukaj se je vročina že krepko čutila in brez vode bi kaj hitro obupal. Vseeno sestop hitro mine in hitro sva pri Cojzovi koči na Kokrškem sedlu kjer zapustim sotrpinko in sam sestopim proti tovorni žičnici v Kamniški bistrici kjer me je čakala boljša polovica Katja.

PRISOJNIK (2547m) - 29.7.2016

VRŠIČ - KAJZLJEVA ŠKRBINA (JUŽNA POT) - PRISOJNIK - VRŠIČ

Prisojnik že nekaj let porivam na stran pa sploh ne vem zakaj. Nikoli me ni res pritegnil, sem se pa danes vseeno odločil za vzpon in tako "odštempljal" še eno točko na SPP.

Zjutraj se odpravim iz ljubljane malo pred peto, kar je bilo mogoče malo pozno, ker je bilo kasneje sonce že precej močno. Pa vseeno še nekaj debelih ur pred vsemi Češkimi, Poljskimi in podobnimi turisti, ki po avtodomih spijo do devetih medtem ko pravi planinci takrat že razmišljamo/jo o sestopu. Med hojo po južnem pobočju gore ugotovim, da predolgo prečim proti Kajzljevi škrbini in se zato odločim, da se povzpnem do nje, ker se mi ni dalo vračati nazaj pot pa bo pač malo daljša. Na tej poti je v eni grapi še sneg in ga je potrebno prečit, ker nisem imel zimske opreme sem snežišče večinoma obvozil prečit pa sem ga le moral kak meter ali dva kjer sem se pomagal z palicami in kopanjem "stopov". Pot se potem nadaljuje po lepih razglednih pobočjih in kmalu sem na Kajzljevi škrbini kjer se na križišču obrnem levo proti Prisojniku. Tu se pot prestavi za nekaj časa na severno stran Prisojnika in je velik del tudi zavarovana, ker se dosti hodi po zelo izpostavljenih policah. Tukaj je bila pot tudi najbolj zanimiva in razgledna pa tudi najmanj krušljiva. Kmalu pridem na vršno pobočje gore kjer je križišče za vrh Prisojnika in Vršič. Po kakih petnajstih minutah osvojim vrh na katerem je bilo le nekaj slovenskih planincev. 

Po okrepčilu se poslovim in počasi odpravim direktno po južni poti nazaj proti Vršiču. Tukaj je pot na velikih mestih zelo gruščnata in krušljiva in zelo nevarna za zdrs zato je potrebno malo previdnosti sploh pri sestopu. Kmalu se znajdem nazaj na poti kjer sem zjutraj zgrešil in nadaljujem proti izhodišču. 

Vršič je bil danes zelo oblegan saj je glavna sezona. Polno je vse Evropskih turistov sploh Čehov hehe. Danes sem prvič videl, da celo pobirajo parkirnino. Nikoli še nisem opazil tega, ker ponavadi pridem na Vršič še preden pride redar. Med vožnjo po cesti proti Kranjski gori srečam verjetno prvi konvoj policije in vojske katera bo verjetno zaprla prelaz in po gozdu in med ruševjem polovila še zadnje gamse in Češke turiste kateri bi mogoče lahko ogrožali ruske "velike" goste. Že zjutraj me je bilo malo strah, če bo sploh možno prit na Vršič ampak s tem ni bilo problemov tako, da so rezervni cilji ostali na strani.

Prisojnik je lep vrh in zelo razgleden, bo pa potrebno it gor po Kopiščarjevi (trebutno zaprta) ali Hanzovi poti, da bo občutek "osvojitve" pravi. Do takrat pa v napad na druge cilje.

začetek poti nad vršičem

južno pobočje gore

razgled

snežišče ki sem ga moral prečit

poličke

pogled na prehojeno poličko

nad najtežjim delom

vršno pobočje

 razgled iz vrha Prisojnika

Mojstrovke

sestop direktno nazaj na Vršič

gruščnat sestop

sestop

Prisojnik

VISOKA VRBANOVA ŠPICA 2408m
                   IN BEGUNJSKI VRH 2461m

DOLINA KOT - DOM VALENTINA STANIČA - VISOKA VRBANOVA ŠPICA - DOM VALENTINA STANIČA - BEGUNJSKI VRH - DOLINA KOT

Spet je bila na vrsti sobota katera je obetala popoldanske nevihte. Kljub temu se odločiva za daljšo turo in za zgoden odhod. Ob pogovoru z oskrbnikom v Staničevi koči en dan prej se odločim, da zimska oprema ostane doma. 
Ob prihodu na parkirišče v dolini Kot okoli pete ure opaziva, da na poti od tu še ni veliko ljudi. Ker je prejšni dan tukaj padal dež je bila pot v gozdu še malo mokra in je bilo na parih mestih potrebno malo previdnosti. Po dveh urah hoje sva prispela do velikega bolderja ki se mu reče debeli kamen. Tukaj narediva krajši počitek ob opazovanju nadaljevanja poti proti vrhu. Pot se od tu naprej znebi rušja in ostalega zelenja in poteka bolj ali manj po skalovju ali melišču. Pot do razcepa za plezalno pot na Rjavino se nama je precej vlekla. Tukaj tudi opaziva, da informacije iz Staničeve koče niso bile najbolj točne kajti snežišče ni bilo eno ampak več kot deset. Le eno od teh snežišč je malo bolj kritično in je treba čez precej previdno, ker nima varnega izteka. Če to snežišče nebi bilo ojuženo bi obrnila oziroma poizkusila najti obvoz. Vsa ostala snežišča pa niso nevarna in jih ni problem prečiti tudi brez derez in cepina.
Po treh urah in pol prispeva do Satničeve koče in tukaj narediva malo daljši postanek. Med potjo proti koči je bilo v načrtu precej scenarijev za nadaljevanje poti od koče naprej. Med hojo se odločiva, da nadaljujeva proti Triglavskemu domu na Kredarici kar pa kasneje spremeniva, ker se nama ni več dalo hoditi po snegu pot naprej pa je še večinoma pod snegom. No potem se odločiva za vzpon na Visoko vrbanovo špico na katero je pot popolnoma kopna in tudi zelo lahka. Na vrhu se vpiševa v knjigo odtisneva žig v dnevnik in kreneva nazaj proti Staničevi koči. Ob povratku do križišča za Begunjski vrh se odločiva, da se vzpneva še nanj kajti vreme je bilo v tem koncu še odlično. Tudi pot na Begunjski vrh je brez posebnosti le pot je tu precej krušljiva in meliščnata. 
Na vrhu se razgledava proti Triglavu kateri je bil cel dan v soncu in je bil deležen precej obiska. Pot nama je do tu vzela dobre štiri ure in pol in bila sva že precej utrujena zato se vrneva do Staničeve koče in tam pred odhodom v dolino pomalicava.
Sestop v dolino Kot je bil precej zoprn saj je bila skala še vedno vlažna in je mestoma precej drselo. Napotiva se še do Aljaževega doma v Vratih na kosilo in potem domov.

PRI DEBELEM KAMNU

POGLED V DOLINO KOT

PRED VRTAČO PEKEL

TUKAJ POTREBNA PREVIDNOST

POGLED NAZAJ

DOM VALENTINA STANIČA

VISOKA VRBANOVA ŠPICA

BEGUNJSKI VRH

POGLED PROTI TRIGLAVU

RŽ IN OKOLICA

ŠE ENKRAT TRIGLAV

CMIR

PROTI RJAVINI IN VRBANOVIM ŠPICAM

TRIGLAV

NAZAJ V DOLINO KOT

VOGEL 1922m   25.6.2016

PLANINA PODKUK - PLANINA RAZOR - VOGEL (DIREKTNA POT)

Ker so bile za današnjo soboto napovedane zgodnje popoldanske plohe sva se z punco odločila za krajšo turo na 1922m visok Vogel preko planine Razor.
Ker sva hotela biti na vrhu še pred dežjem sploh pa pred gužvo sva se od doma odpravila že malo čez tretjo uro zjutraj saj naja je čakala dve uri dolga vožnja do izhodišča na planini Podkuk. Kljub zaspanosti in srečevanju vseh možnih gozdnih bitij, ki so "letela" čez cesto je vožnja hitro minila (vsaj meni) in ob pol šestih zjutraj se znajdeva na izhodišču.
Po začetnih korakih po cesti prideva do prvih koč kjer so ravno zbudili krave in jih gnali na pašnjo. Po krajšem vzponu po cesti prideva še na daljši raven odsek ceste kateri se je meni precej vlekel. V slabi uri hoje prideva do koče na planini Razor. Tukaj pa le pozdraviva in se takoj odpraviva na po poti naprej proti vrhu Vogla. Kmalu prideva na travnike in do razpotja kjer obrneva desno navzgor proti Voglu. Po krajšem odseku čez gozd se pot obrne na desno proti sedlu med Voglom in Žabiškim kukom na desni strani. Tukaj narediva krajši "frutabela" počitek in jo mahneva naprej po grebenu na vrh Vogla. Na vrh kateri je bil v megli sva prispela v slabih dveh urah in pol. Na vrhu kljub megli ni bilo preveč mraz zato se lepo odpočijeva malo poslikava in odtisneva žig za transverzalo. Ob vzponu sva srečala samo enega pohodnika kateri naja je prehitel malo pred sedlom ob sestopu pa le kakih pet pohodnikov. Verjetno je bila ura prezgodnja za klasične planince:), kar nama je kar ustrezalo.
Po hitrem sestopu se vrneva k koči na planini Razor pri kateri sva imela namen pojesti kak jabolčni zavitek ampak nama je zelo prijazna oskrbnica predlagala, da rajši vzameva sirove štruklje. No ker samega "štrudla" niti niso imeli se kljub temu, da nisva pristaša štrukljev le odločiva za eno porcijo.
Lahko samo rečem, da so res noro dobri in da koča ni zastonj znana po njih. Oskrbnica ima pri koči tudi zelo prijaznega psa Erika kateri pa od daleč mogoče zgleda bolj ostro od blizu pa vidiš, da je zelo scrkljan in prijazen.
Vse pohvale za postrežbo na planini Razor oskrbnici!
ob povratku se ustaviva še pri slapu Boka in koči pri izviru Soče.

NA IZHODIŠČU NA PLANINI PODKUK

NA TRAVNIKIH NAD PANINO RAZOR

POGLED NA VRHOVE

POGLED NA PREHOJENO POT

GREBEN PROTI VRHU VOGLA

ŽABIŠKI KUK

NA VRHU BOLJ KOT NE MEGLA

PLANINA RAZOR

KUŽA ERIK

SLAP BOKA

VRŠIČ