RAVENSKA KOČNA - FERATA ČEŠKA KOČA - MLINARSKO SEDLO - DOLGI HRBET 2473m - SKUTA - ŠTRUCA 2457m - BIVAK POD GRINTOVCEM - KOKRŠKO SEDLO - KAMNIŠKA BISTRICA
Ker je bil napovedan zelo lep vikend sem hotel opravit malo boljšo turo v visokogorje. Najprej sem se obotavljal po dolomitih vendar bi bilo s časom preveč na kratko in se zato odločim za domače Kamniško Savinjske Alpe.
Ker še nisem bil na Skuti se odločim za slednjo, da pa vzpona ne opravim po najlažji in najkrajši poti se odločim, da se odpravim na Jezersko stran in pot začnem tam in najprej do koče po ferati.
JEZERSKO OD ZGORAJ
V petek dopoldne pokličem na Češko kočo in si uredim rezervacijo ležišča za zvečer. Po službi na hitro spakiram in se spravim skupaj, nato pa me boljša polovica Katja odpelje na Jezersko. Ker me je čakal relativno kratek vzpon samo do Češke koče se odločim, da le tega opravim po eni najtežjih (po mojem mnenju najtežji) poti v naših gorah - imenuje se "ferata" Češka koča katere pobudnik je bil Davo Karničar.
Poti tega kova so v Sloveniji relativno nova ideja. Starejša od te je Gonžarjeva peč medtem, ko je nova nastala na hrib Grančišče v mojstarni katere idejni vodja je bil gorski vodnik Mitja Šorn.
Poanta teh poti je to, da za razliko od navadnih ferat v gorah le te ne vodijo po najlažjih prehodih ampak so namenoma narejene, da je vzpon težji in velikokrat so stopi minimalni. Tukaj tudi ni v pomoč nobene skobe ali klina zato je ferata v nekaj delih res zelo zahtevna. Pot tudi zahteva nekaj več opreme. Nujno potreben je samovarovalni komplet, čelada in primerna obutev, ne škodi pa tudi kaka plezalna zanka v primeru, da je treba med vzponom počivati na jeklenici v zahtevneših delih.
V mojem primeru je bila ferata še malo težja zaradi spolzkih skal in precej težkega nahrbtnika. Začetek ferate je čisto vertikalen in le tega preplezam brez problemov medtem, ko sem imel v nadaljevanju v previsu nekaj težav z utrujenostjo rok in sem moral narediti malo daljšo pavzo, da so roke malo "prišle k sebi". Lepo se navežem z zanko za klin in lepo "previsim" nekaj minut v pasu. Za pot sem potreboval slabi dve uri za kar se moram zahvalit težkemu nahrbtniku in pošihtni utrujenosti.
Ob prihodu do Češke koče ugotovim, da sploh ni nikakršne gužve in da spanec po vsej verjetnosti ne bo moteč.
Po počitku pred kočo si privoščim večerjo in uredim ležišče čisto na vrhu koče kjer bom prespal.
Naslednje jutro vstanem kake pol ure prepozno in krenem proti Mlinarskemu sedlu. Takoj na začetku prehitim nekaj pohodnikov in v zmernem tempu nadaljujem, do vstopa v severno steno med Dolgim hrbtom in Grintovcem kjer poteka zavarovana pot na Mlinarsko sedlo. Med opremljanjem z čelado in SVKjom me dohiti sotrpin s katerim potem skupaj nadaljujeva proti Mlinarskemu sedlu. Pot je lepa in izpostavljena in ponuja zelo uživaško hojo po poličkah. Nekje na sredini poti naletiva na manjšo skupino mlajših kozorogov kateri so se pridno razgibavali.
Pot čez Dolgi hrbet velja za eno težjih in bolj izpostavljenih v KSA in zato nisem točno vedel kaj pričakovat in sem si tudi tukaj namestil samovarovalni komplet. Sama pot se je sicer izkazala za izpostavljeno in zahtevno vendar po mojem mnenju tu ni potrebe po samovarovanju saj je jeklenic dokaj malo. Pot pa mi je bila ena lepših v moji gorniški karieri.
Sicer, ko od daleč pogledaš greben Dolgega hrbta in naprej proti Skuti zadeva zgleda precej resno ampak pot vedno najde lepe in čisto normalne prehode in je zelo uživaška. Za grebenom pot po levi strani obide Štruco in tukaj se odločiva, da kar nadaljujeva naprej proti Skuti. Pot po grebenu postane zelo enostavna in se po krajšem spustu le še vzpne po kratkem melišču do vrha Skute. Na vrhu je bilo že precej pohodnikov in začuda nobenih turistov. Se že občuti, da gre poletje k koncu. Na vrhu pomalicam se malo pogovorim z ostalimi in naredim nekaj slik. Tukaj se tudi poslovim od sotrpina s katerim sva do sem skupaj hodila, ker za sestop uporabiva drugačne poti.
Ker sem imel urejen prevoz v Kamniški bistrici za sestop uporabim lažjo pot med vrhom Štruce in Dolgega hrbta med potjo pa skočim še do nekaj minut oddaljenega vrha Štruce kateri je moj 39 dvotisočak. Po povratku iz Štruce srečam Klavdijo s katero sva že na vrhu izmenjala nekaj besed in potem skupaj sestopiva proti bivaku pod Grintovcem.
Tukaj se je vročina že krepko čutila in brez vode bi kaj hitro obupal. Vseeno sestop hitro mine in hitro sva pri Cojzovi koči na Kokrškem sedlu kjer zapustim sotrpinko in sam sestopim proti tovorni žičnici v Kamniški bistrici kjer me je čakala boljša polovica Katja.